Laparoskopija je diagnostični ali kirurški poseg na notranjih organih trebušne votline ali medenice. Laparoskopija je sodobna kirurška metoda, pri kateri se operacija ne izvaja skozi naravne odprtine ali velike kožne zareze, temveč skozi majhne (običajno 0,5–1,5 cm) vbode, medtem ko konvencionalna operacija zahteva velike zareze in zato pušča velike brazgotine. Za punkcijo se uporabi trokar, s pomočjo katerega se prebode trebušna stena, v cev s premerom 0,2–1,0 cm pa se vstavi tanka optična naprava (laparoskop).
Glavno orodje za laparoskopijo je laparoskop – kovinska cev s premerom 5–10 mm (2 mm za mikro laparoskopijo) s kompleksnim sistemom leč in svetlobnim vodnikom. Leča prenaša sliko iz leče v okular, svetlobni vodnik pa usmerja svetlobni žarek iz osvetljevalnika v trebušno votlino. Lahko gledate neposredno v laparoskopsko lečo – to se počne že desetletja, toda s pojavom drobnih endoskopskih kamer (zdaj tehtajo 50–150 gramov), pritrjenih na laparoskopsko lečo v zadnjih treh desetletjih, lahko vse osebje operacijske sobe na monitorju vidi ves napredek operacije. Diagnoza in nekateri preprosti posegi se izvajajo v lokalni anesteziji, večina laparoskopskih posegov pa v splošni anesteziji.
Nič takega kot »laparoskopska operacija« ne obstaja. Laparoskopija je ena od metod dostopa do kirurških organov. Ne glede na način izvedbe se narava kirurškega posega ne spremeni. Ti izrazi so tvorjeni z uporabo korenske besede »scope« (iz grške scope-vidim), pri čemer prva polovica imena metode označuje organ ali votlino, ki se manipulira ali pregleduje.
Laparoskopija je ena od vrst endoskopije, endoskopija pa vključuje laparoskopijo, torakoskopijo, histeroskopijo, cistoskopijo, artroskopijo in tako naprej.
Torakoskopija – poseg na prsnem košu;
Nefroskopija – poseg in operacija ledvic;
Cistoskopija – operacija mehurja;
Histeroskopija – kirurški poseg na maternici;
Gastroskopija – operacija na želodcu.
Če se imenu doda predpona »fibro«, to pomeni, da se postopek izvaja s fleksibilnim endoskopom, na primer vlaknasta histeroskopija je pregled maternice s fleksibilnim endoskopom.
Tehnika laparoskopske operacije se nekoliko razlikuje glede na vrsto operacije in zdravstveno ustanovo. Pacienti so pripravljeni na enako oskrbo kot pri konvencionalni operaciji. Najprej pacientom na oddelku injicirajo zdravila za dodatno lajšanje bolečin in večjo učinkovitost. Te operacije imenujemo »predoperativna aplikacija«. Pacienta nato na nosilih odnesejo v operacijsko sobo.
V pacientovo kubitalno veno se vstavi mehak plastični kateter za infuzijo zdravil, raztopin, anestetikov in protibolečinskih sredstev. Pacientu se na obraz namesti gumijasta ali silikonska maska, skozi katero se dovaja dihalna mešanica.
Nekaj sekund kasneje pacient zaspi in anesteziolog intubira – v dihalne poti vstavi plastično cev z manšeto, jo napihne in zavaruje. Med operacijo pacient prejema nadzorovano umetno ventilacijo pljuč.
Pri laparoskopiji se trebušna votlina napolni s plinom – v večini primerov se za ta namen uporablja ogljikov dioksid. Plin se vbrizga, da se trebušna stena dvigne v obliko kupole nad organi in zagotovi dobra vidljivost ter dostop do organov. Asistenti in kirurgi so pacientov celoten trebuh obdelali z antiseptičnimi raztopinami za morebiten prehod na odprto operacijo in po navodilih anesteziologa skozi popek vstavili dolgo Veressovo iglo. Zasnovana je z vzmetnim jedrom, da se čim bolj zmanjša morebitna poškodba spodaj ležečih notranjih organov med trebušno punkcijo. Po potrditvi s pomočjo več testov, da je igla res v trebušni votlini, se na iglo pritrdi cev insuflatorja. Ta dovršena elektronika omogoča dovajanje ogljikovega dioksida v votlino in samodejno vzdržuje tlak v njej z natančnostjo 1 mmHg.
Ko tlak plina v votlini doseže 10–16 mmHg (odvisno od izbire kirurga), se odstrani Veressova igla in skozi popek se vstavi prvi trokar – kovinska ali plastična cev, v katero se vstavi trikotna ali zožena sonda. Po prebodu stene se stilet odstrani in se skozi kanilo (cev) vstavi v endoskop in laparoskop. Laparoskop je kovinska cev s premerom 10, 5 ali 2 mm (z uporabo mikro laparoskopa) s kompleksnim sistemom leč in svetlobnim vodnikom. S priključenimi miniaturnimi video kamerami, težkimi 50–100 gramov, in zmogljivimi halogenskimi ali ksenonskimi svetlobnimi viri (osvetljevalniki) lahko celotna operacijska ekipa na zaslonu monitorja opazuje napredek operacije.
Po uvedbi laparoskopa pregledamo trebušno votlino in pod vizualnim nadzorom vstavimo še 2-4 trokarje. Mesto uvedbe trokarja je odvisno od organa, ki ga operiramo, in vrste posega – pri holecistektomiji se trokar vstavi v zgornji del trebuha pod rebrni lok, pri ginekološki kirurgiji pa v spodnji del trebuha.
Načeloma lahko instrumenti dolžine 30–40 cm in premera od 2 do 12 mm izvajajo vse enake operacije kot običajne kirurške tehnike. Retencija, abdukcija na stran, zajem organa s sponkami, sprostitev in ločitev organa od okoliškega tkiva (disekcija) s pomočjo disektorjev, endoskopskih škarij in elektrokirurških instrumentov, s pomočjo koagulacije pa relativna ustavitev krvavitve iz majhnih žil. Koagulacija – beljakovine se pod vplivom visokofrekvenčnega izmeničnega toka zložijo, zato se lumen krvne žile zapre. Krvavitev iz velikih žil lahko ustavimo s sponkami (z uporabo titanovih sponk), bandažiranjem s šivalnim materialom in šivanjem z endoskopskim spenjalnikom.
Endoskopski spenjalniki igrajo zelo pomembno vlogo v endoskopski kirurgiji – to se morda zdi nenavadno, toda namesto skalpela kirurg veliko dlje drži držalo za iglo – postopek šivanja, zavijanja in previjanja traja veliko dlje kot disekcija tkiva. Izkušen kirurg lahko zaveže približno 60 varnostnih vozlov na minuto oziroma en vozel na sekundo. Medtem pa pri endoskopski kirurgiji roke kirurga nadomestijo vitki instrumenti, ki jih je veliko težje zavezati. Tako je na primer Evropsko združenje zdravnikov in kirurgov postavilo standard – zavezati trojni vozel v 40 sekundah. To je bila revolucionarna inovacija, ki je igrala zelo pomembno vlogo pri širitvi obsega endoskopskih posegov, spenjalnikov. Kirurgi lahko z enim gibom roke izvedejo medenterične anastomoze, tesnijo prehod skozi črevesje, zašijejo krvaveče žile itd., namesto dolgega in včasih skoraj nemogočega ročnega endoskopskega šivanja. Tehnično je postalo mogoče izvesti kateri koli kirurški poseg z endoskopskim kirurškim pristopom s pomočjo spenjalnika.