● Preprečevanje neposrednega nasilja s strani pacienta ali kot odziv na takojšnje, neobvladljivo nasilje, z osnovnimi duševnimi motnjami, ki predstavljajo resno tveganje za varnost pacienta ali drugih.
● Le kadar so bili manj omejevalni alternativni ukrepi neučinkoviti ali neprimerni in kadar vedenjske motnje vodijo v znatno in neposredno nevarnost za pacienta ali druge.
● Omejevanje je indicirano izjemoma kot skrajni ukrep, za omejen čas in nujno potrebno, po oceni pacienta in le v kontekstu osamitve.
● Ukrep je klinično popolnoma upravičen.